»charlie nonbeliever« sta besedi, ki se mi te dni pogosto motata po glavi. oni charlie bol potiho, nonbeliever pa kar precej glasno. pa bi se ob misli na charlija skoro smejala, ob oni drugi pa, če ne vsaj grizla in praskala okoli, pa vsaj povedala kako grdo in dala opasan »spikči« pogled, z uno navpično črtico usred čela. ja…opet sem bla na obisku na zavodu za zaposlovanje. eee in tuki štarta ta nonbeliever ... ne vem no, kaj dejansko je funkcija zavoda, ko je tak znano, da je nekje 80% vseh objavljenih razpisov že oddanih in se javno objavijo le pravilno izpeljanemu postopku na ljubo, ti kot tavečji naivec pa greš pridno na razgovor (če že imaš super srečo in te tja povabijo), se tam trudiš da boš ja povedu tist kar bi radi slišali, zram fino švicaš in si trgaš nohte, se prisiljeno smejiš, da si potem na koncu srečen, če dobiš obvestilo o zavrnitvi.
evo, za primer eno konkretno izkušnjo, da ne bo vse tak v zraku:
neki dan sem dobila povabilo na razgovor (do sedaj je bilo to drugo povabilo na razgovor, prošenj, ki sem jih poslala, pa nekje čez trideset). po skoraj dveh tednih po razgovoru me ni nihče obvestil o odločitvi, potem pa sem le poklicala sama, saj sem imela kar soliden občutek iz samega razgovora, smo se poklopli, imela sem ravno tiste izkušnje in zanimanja, ki so jih iskali, no sem poklicala in me je gospa s katero smo še tako prijetno kramljali nekaj dni nazaj kar malo na grobo odslovila, češ sej boš dobila obvestilo, pa še nismo te izbrali. ok. potem naslednji dan res dobim pošto (hecno a?) s sporočilom, ki sem ga poznala, a z malim dodatkom. v obvestilu je bilo napisano, koga pa so zbrali. in valda da sm šla poguglat kdo to je, mogoče bolje da ne bi, saj sem ugotovila, da je bila izbrana kandidatka že zaposlena v tem »podjetju«, le na drugi poziciji. popizdla sm, kolkr pač js to sploh lahko nardim, bla jezna ko ris, eeeeeeeeej…. ok, mejte prštimano zaposlitev za določeno osebo, dejte razpis vn, kakor mora it po pravilniku, ampak ne kličte me na razgovor pol, oz če že … dejte mi za podpisat da sm se oglasla i zdravo, ne pa joj točno to rabimo (pa še poznal smo se od prej), super, aaaa tut to ste že delala, potem pa sploh, no odlično, lejte imamo še nekaj naročenih … no vas hitro obvestimo, pa še neke šale in nasmihanje in … zakaj že? mar bi ta čas in energijo, tako jaz kot ostali prisotni na razgovoru, raje vložli v nekaj bol koristnega kot je, kaj vem, peka kruha.
pa dobro, kakor je razočaranje prišlo, je tudi šlo. pa se mi je potem, kak mesec kasneje zadeva ponovila. preživela sem tudi to, ampak …ja, zavodu in njegovim javnim razpisom za prosta delovna mesta enostavno ne verjamem več veliko. le okoli četrt iskalcev zaposlitve dejansko najde delo preko njega, vse ostalo gre prek družinskih prijateljev, sorodnikov, znancev, .. ah, kurc pa pol vsa izobrazba, če nimaš »pravga« prjatla. in kurc pa tak sistem.
poleg tega, da so razpisi večinoma nerealni, pa je precej navidezna tudi vsa skrb/kontrola onih tam zaposlenih za/nad prijavljenimi na zavodu. kao je en kup pravil, kaj vse ne smeš narest, da ostaneš na zavodu, da se vse evidentira, da te spremljajo, te usmerjajo, … ma ja .. chaaaarlie … in tako sem šla včeraj na zavod podpisat zaposlitveni načrt za moje drugo usposabljanje, za katerega so me izbrali med okoli tridesetimi precej zanimivimi in polnimi izkušenj kandidati, pa pridem na zavod in ugotovimo, da sploh ne ustrezam pogojem, saj je bilo moje prejšnje usposabljanje zelo podobno temu in je od njega minilo premalo časa. »pa zakaj za boga me potem pošiljate na razgovor, za katerega že od štarta nisem ustrezna kandidatka?! « prašam, »khmmm, bom obvestila kolegico, da naj drugič malo bolj pazi, joj, tole našo bazo bo treba malo dodelati, … sodelavka se vam opravičuje…« (ma ja, sej ni problema, sej sem brez službe, če ne drugače, me zaposlite tako, da prihajam brezveze čakat pred vaša vrata)..
»ok,« rečem, »adijo«, preden zaprem vrata, pa skoraj še:
»kje že se lahko izpišem?«.
