četrtek, 31. marec 2011

vsi zapoooojmo, vsi zapleeešimo ...


leto dni nazaj je bila storjena prva objava tule. neki o muki, pa o gori in mišu, malo kasneje nekaj o fuzbalu. potem takoj zatem nekaj o čemaževem pestu. da sva proslavile tale najin štart in vztrajnost, sva se minuli vikend vrnile na kraj, kjer se je vse začelo. v hosto, na gorjance, po čemaž. in imele sva super kompanijo.
it's been one year today, since we made our first post here. something about hard times, mountain and mouse, latter something about football and »čemaž« (wild garlic) pate. so, as we wanted to celebrate this blog start and our persistence, we went back to the place where it all started. in the woods, in gorjance, to pick čemaž. and we had a great company.


in danes sem lahko uživala v vonju pokošene trave. na žalah. prvič letos. spomlad je pršo..ave. ok, vmes je od nekod za moment prineslo tudi vonj mokrega psa, a nima veze. 
and today i was enjoying the smell of cut grass. on žale. first time this year. spring is here..ave. ok, in between, for a moment, you could also smell a wet dog, but never mind.

charlie ... chaaaaaaarlie..

»charlie nonbeliever« sta besedi, ki se mi te dni pogosto motata po glavi. oni charlie bol potiho, nonbeliever pa kar precej glasno. pa bi se ob misli na charlija skoro smejala, ob oni drugi pa, če ne vsaj grizla in praskala okoli, pa vsaj povedala kako grdo in dala opasan »spikči« pogled, z uno navpično črtico usred čela. ja…opet sem bla na obisku na zavodu za zaposlovanje. eee in tuki štarta ta nonbeliever ... ne vem no, kaj dejansko je funkcija zavoda, ko je tak znano, da je nekje 80% vseh objavljenih razpisov že oddanih in se javno objavijo le pravilno izpeljanemu postopku na ljubo, ti kot tavečji naivec pa greš pridno na razgovor (če že imaš super srečo in te tja povabijo), se tam trudiš da boš ja povedu tist kar bi radi slišali, zram fino švicaš in si trgaš nohte, se prisiljeno smejiš, da si potem na koncu srečen, če dobiš obvestilo o zavrnitvi.
evo, za primer eno konkretno izkušnjo, da ne bo vse tak v zraku:
neki dan sem dobila povabilo na razgovor (do sedaj je bilo to drugo povabilo na razgovor, prošenj, ki sem jih poslala, pa nekje čez trideset). po skoraj dveh tednih po razgovoru me ni nihče obvestil o odločitvi, potem pa sem le poklicala sama, saj sem imela kar soliden občutek iz samega razgovora, smo se poklopli, imela sem ravno tiste izkušnje in zanimanja, ki so jih iskali, no sem poklicala in me je gospa s katero smo še tako prijetno kramljali nekaj dni nazaj kar malo na grobo odslovila, češ sej boš dobila obvestilo, pa še nismo te izbrali. ok. potem naslednji dan res dobim pošto (hecno a?) s sporočilom, ki sem ga poznala, a z malim dodatkom. v obvestilu je bilo napisano, koga pa so zbrali. in valda da sm šla poguglat kdo to je, mogoče bolje da ne bi, saj sem ugotovila, da je bila izbrana kandidatka že zaposlena v tem »podjetju«, le na drugi poziciji. popizdla sm, kolkr pač js to sploh lahko nardim, bla jezna ko ris, eeeeeeeeej…. ok, mejte prštimano zaposlitev za določeno osebo, dejte razpis vn, kakor mora it po pravilniku, ampak ne kličte me na razgovor pol, oz če že … dejte mi za podpisat da sm se oglasla i zdravo, ne pa joj točno to rabimo (pa še poznal smo se od prej), super, aaaa tut to ste že delala, potem pa sploh, no odlično, lejte imamo še nekaj naročenih … no vas hitro obvestimo, pa še neke šale in nasmihanje in … zakaj že? mar bi ta čas in energijo, tako jaz kot ostali prisotni na razgovoru, raje vložli v nekaj bol koristnega kot je, kaj vem, peka kruha.
pa dobro, kakor je razočaranje prišlo, je tudi šlo. pa se mi je potem, kak mesec kasneje zadeva ponovila. preživela sem tudi to, ampak …ja, zavodu in njegovim javnim razpisom za prosta delovna mesta enostavno ne verjamem več veliko. le okoli četrt iskalcev zaposlitve dejansko najde delo preko njega, vse ostalo gre prek družinskih prijateljev, sorodnikov, znancev, .. ah, kurc pa pol vsa izobrazba, če nimaš »pravga« prjatla. in kurc pa tak sistem.
poleg tega, da so razpisi večinoma nerealni, pa je precej navidezna tudi vsa skrb/kontrola onih tam zaposlenih za/nad prijavljenimi na zavodu. kao je en kup pravil, kaj vse ne smeš narest, da ostaneš na zavodu, da se vse evidentira, da te spremljajo, te usmerjajo, … ma ja .. chaaaarlie … in tako sem šla včeraj na zavod podpisat zaposlitveni načrt za moje drugo usposabljanje, za katerega so me izbrali med okoli tridesetimi precej zanimivimi in polnimi izkušenj kandidati, pa pridem na zavod in ugotovimo, da sploh ne ustrezam pogojem, saj je bilo moje prejšnje usposabljanje zelo podobno temu in je od njega minilo premalo časa. »pa zakaj za boga me potem pošiljate na razgovor, za katerega že od štarta nisem ustrezna kandidatka?! « prašam, »khmmm, bom obvestila kolegico, da naj drugič malo bolj pazi, joj, tole našo bazo bo treba malo dodelati, … sodelavka se vam opravičuje…« (ma ja, sej ni problema, sej sem brez službe, če ne drugače, me zaposlite tako, da prihajam brezveze čakat pred vaša vrata)..
»ok,« rečem, »adijo«, preden zaprem vrata, pa skoraj še:
»kje že se lahko izpišem?«.



petek, 25. marec 2011

torek, 22. marec 2011

prej in potem/before and after


ker je bil včeraj prvi dan pomladi, je bil tudi prvi dan spomladanskih opravil na vrtu. tako sem oplela našega pol kvadrata, olesenele enoletnice ispred dveh let vrgla stran, pometla teraso in kar je najbol bitno ... presadila sem limono. četudi je precej mala, je stara že kake slabe dve leti in pri taki starosti si zasluži večji teglc. in super ji paše. 
because yesterday was the first day of spring it was also the first day of »spring garden work period«. so i clean our half of a sqare meter big garden, put out all those already wooden herbs, swept the terrace, but the most important … i moved lemon tree in a bigger pot. even if our lemon is quite small for her two years long life, she (i decided it is a girl) deserves a bigger pot. and she looks coolish in it.


nedelja, 20. marec 2011

danilea, ročko polje, istra

restavracija danilea je "a must" ko se pelješ na izlet v hrvaško istro. in sploh ni treba it daleč od meje, le nekje ducat kilometrov, če greš preko meje na buzet. odma ob cesti. na desno. in dolgo je bil le mit, precej velik mit, da tam nekje pri slovenski meji je pa neka super gostilna "danijela" (nekdo je od samga navdušenja nad hrano ratal malo dislektičen), ki je tolko super, da se vaščani iz krnice in okolice (skoro na sami južni špici istre) vozijo sem na kosilo. pazi pazi. no i tako smo tazadnji izlet na morju zaklučli za mizo v danilei. najprej klasika...istrski bobiči, potem pa skoro presenečenje, če ne že šok... telečja krača (beri skoro pol teleta!, bili pa smo trije). pa zdej že neki časa jem meso in se mi je zdelo, da sem že imuna na slabo vest okoli tega, pa ni čist tko ... krača je bla fina, ma izvrstna, odlično pečena, nič surova pa pregrešno hrustljava, samo ... malo me je stisnlo. tako potem spet nekaj dni nisem posegla po mesu. in danes je bil en poseben dan, oz poseben dogodek, ki je bil počaščen s krepkim kmečkim kosilom (recenzijo te gostilne nardim ob drugi priliki), katerega glavna jed je bil jagenček. pa ga mam načeloma rada, a danes se mi je nekako uprlo. tudi misel na od(d)ojke in teličke pa žrebičke mi ni pocedila slin. no .. situacija meso/nemeso je trenutno malo nestabilna. ampak kakor začeto, naj tudi končam: danilea je ena boljših gostiln na istrskem polotoku (iz ust domačinov in tudi nas turistov). cena? milina. verjamem, da brez problema skuhajo tudi kaj za vegetarjance. vsekakor označite na zemljevidu.
restaurant danilea is a must when you go on a trip in istra, croatia. and you don't really need to go far from the slovenian border, only a dozen kilometers, if you go through buzet.
just by the road. on the right. and for a long time a myth existed, quite a big one, that there somewhere, near the slovenian border, some great restaurant called “danijela” exists (someone was so enthusiastic about the food there, that he became dyslectic), which is so super, that locals from far south of istria are going there to have lunch. well, well. so, that is how we concluded our last voyage to istria … by the table in danilea. first we had the classics … istrian bobiči (soup of beans, corn, carrots, some dry pork meet, …) and then a surprise, a shock even …calf roast (almost half of the calf! and we were only three). i’ve been eating meat for quite some time now and i thought i’ve became a bit immune about having bad conscience around being carnivore but it’s not completely like that.  the roast was great, delicious is a better word, nicely done, very crunchy, but ... i didn’t feel good eating it. so after this, again for some days, i didn’t touch meat. and today it was a special day, or better say special occasion, which was marked with a real country like lunch (i’ll do the review of this restaurant some other time). the main dish was lamb. and in general i like it, but today i couldn’t eat it. A thought about a piglet, a calf and a young horse didn’t make me hungry also. well my “meat/nomeat” situation is a bit unstable at the moment. but let me finish like i started: danilea is one of the best restaurant in croatian istria (as local people and we tourists would agree). price? nice. i believe some vegetarian dish can be ordered also. a place you should definitely mark on your map. 


sobota, 19. marec 2011

pula

po skoraj predolgem času smo šli spet malo na morje. tam je pomlad najlepša. in morje je spomladi drugo najlepše (jesensko ipak zmaga). in zmeri ko gremo v istro na morje, gremo tut v pulo. malo na tržnico, kupit mlado blitvo in sardele pa domačega olivnega olja, mimo trafike po obvezni tripek dylana doga, potem na kofe in počasi nazaj na vas. 
after allmost too long time we went to the seaside again, where spring is most beautiful. and sea at spring is second best (nothing can compare with the autumn sea). and like always when we go to istria, we go also to pula. to check the market place, buy fresh mangel and sardines, some olive oil, we pass newspaper shop to get obligatory dylan dog three pack, then coffee and slowely we go back to the village.

ponedeljek, 07. marec 2011

melinaste hlače/pantaloons ala melinas

melina je spet presenetila! ko je drugi melini zašila te krasne plišaste hlače. takih ugodnih še nisem nosila. hvalaaaa!
melina surprised again! when she made these adorable pantaloons for other melina. i've never had such a comfortable pantaloons in my life. thank youuuuuu!

pri mlakarjevih/ (translation in progress)



po krajši pavzi je spet pritisk nekoliko narasel, ob novici, da je tam nekje pri cerknici ena jako fina gostilna, ki je še nismo dali čez. krasna kombinacija radovednosti, kaj finega bomo danes jedli, in straha ob vednosti, da gremo v medvedjo deželo. že sama pot tja je bila dneva vredna, po zdaj suhem cerkniškem jezeru gor in dol in malo vn iz avta, ampak res malo, ko je pihalo, pa bele ptice, take suhe in oni labodi, neki vrabci in ene v črni jati, ki jih nismo poznali. potem le najdemo iskano vas stari trg, a je bil, ovinek pred gostilno, nek jako zajeban obvoz narjen, da nam je vzelo potem še pol ure do tja, preko celo takega blata, da je bla že panika, da bomo namesto masni okoli ust, lačni v avtu čakali na traktor, da nas potegne vn. no polej končno le tabla gostišče mlakar. še nisma dobro sedla, ko je gospa tam zaposlena, iz pogovora sklepam, da je bila mama gospoda mihata, lastnika lokala, že prinesla dva štamprla in razložila, da so flaše na mizi za samopostrežbo, notri pa je nekaj domačega. in to domače je bilo odlično, tako po okusu kot po primernosti, za lažji štart v kosilo. poleg žganja naju je na mizi čakala tudi košarica z domačim belim kruhom in ocvirkovko! končno ocvirkovka. že odkar jem ocvirke, in tega je pomoje ene 6 let, sanjam o ocvirkovki. ni šlo, da en kos ne bi pal še pred juho, z onim neprestanim »samo počas, še tolko vsega bo prišlo na mizo«.

potem sma dobila govejo juho, z doma narjenimi rezanci, in pojedla vsak dva krožnika. pa malo kruha zraven, ki je meni itak neka hecna kombinacija, juha in kruh, ampak če je tako domač, pač nimaš izbire.
po juhi pa eden jelena in drugi pujsjo pečenko. pečenka je bila fantastična, prav fino sočna v svoji lastni omaki, in mehka. zelo okusna. le porcija je bila namenjena lačnemu zidarju … no pa sej, pustna nedelja, zakaj pa ne, bom pa lačni zidar .. 

.. in krožnik je bil na koncu prazen. jelenček pa je bil zame, drugače odprtega gurmana, precejšen izziv. tako, da sem ga le probala in se raje kot samemu jelenu posvetila lovskim zgodbam, ki jih je gospodar miha izmenjeval pri sosednji mizi. če sem prav ujela je (bil) tudi sam lovec (in ta jelen mislim, da je bil iz bližnjega gozda), ki pa je sedaj vse svoje puške prodal in si za tistih par dobljenih tisočakov kupil … ogromen fotografski objektiv. krasna krasna zgodba. sedaj namesto sprožilca na puški stiska sprožilec na fotoaparatu. le-tega je tudi prinesu izza šanka, in kapo dol, profi zadeva. ob tej zgodbi se mi je pujs malo zataknil. misel o vegetarjanstvu spet ni bila tako daleč. 

prilogo so nam na krožniku delali sirovi štrukli (domači) in razne slane pite: bučkina, zeljna in špinačna. gospa je povedala, da so zelo enostavne za pripravit: namečeš v pladen kar je zelenjave doma, malo moke, jajc in to je to. pa nekaj zelene solate s fižolom. hvala bogi sma bla tolko razumna, da se v desert nisma spustila. le še odličen espreso. pa ja, brez finga decija (ki pri mlakarjevih meri kar okoli dobra dva) vina ni šlo. reforšk je bil dober, teran pa božanski. in cene … prave! torej dvakrat po dva krožnika juhe, jelen in pujsja pečenka, za prilogo štirje štrukli, in dvakrat po dva kosa vsake od slanih pit, dva deci (beri štiri) vina, košarica domačega kruha in ocvirkovke, solata in dva espresa sta naju stala slabih 20 eur po zdaj sitih ustih. krasno, da pa ne pozabim omenit še vse neprecenljive prijaznosti, ki sma jo bila deležna. res si imel občutek, da sediš za domačo mizo. tja vsekakor še treba it!
ps: od mize pa nisva smela vstati, brez da bi si vrečo napolnila z ocvirkovko in domačim kruhom. »za na pot«, je kar žarelo iz gospe.