ponedeljek, 7. marec 2011

pri mlakarjevih/ (translation in progress)



po krajši pavzi je spet pritisk nekoliko narasel, ob novici, da je tam nekje pri cerknici ena jako fina gostilna, ki je še nismo dali čez. krasna kombinacija radovednosti, kaj finega bomo danes jedli, in straha ob vednosti, da gremo v medvedjo deželo. že sama pot tja je bila dneva vredna, po zdaj suhem cerkniškem jezeru gor in dol in malo vn iz avta, ampak res malo, ko je pihalo, pa bele ptice, take suhe in oni labodi, neki vrabci in ene v črni jati, ki jih nismo poznali. potem le najdemo iskano vas stari trg, a je bil, ovinek pred gostilno, nek jako zajeban obvoz narjen, da nam je vzelo potem še pol ure do tja, preko celo takega blata, da je bla že panika, da bomo namesto masni okoli ust, lačni v avtu čakali na traktor, da nas potegne vn. no polej končno le tabla gostišče mlakar. še nisma dobro sedla, ko je gospa tam zaposlena, iz pogovora sklepam, da je bila mama gospoda mihata, lastnika lokala, že prinesla dva štamprla in razložila, da so flaše na mizi za samopostrežbo, notri pa je nekaj domačega. in to domače je bilo odlično, tako po okusu kot po primernosti, za lažji štart v kosilo. poleg žganja naju je na mizi čakala tudi košarica z domačim belim kruhom in ocvirkovko! končno ocvirkovka. že odkar jem ocvirke, in tega je pomoje ene 6 let, sanjam o ocvirkovki. ni šlo, da en kos ne bi pal še pred juho, z onim neprestanim »samo počas, še tolko vsega bo prišlo na mizo«.

potem sma dobila govejo juho, z doma narjenimi rezanci, in pojedla vsak dva krožnika. pa malo kruha zraven, ki je meni itak neka hecna kombinacija, juha in kruh, ampak če je tako domač, pač nimaš izbire.
po juhi pa eden jelena in drugi pujsjo pečenko. pečenka je bila fantastična, prav fino sočna v svoji lastni omaki, in mehka. zelo okusna. le porcija je bila namenjena lačnemu zidarju … no pa sej, pustna nedelja, zakaj pa ne, bom pa lačni zidar .. 

.. in krožnik je bil na koncu prazen. jelenček pa je bil zame, drugače odprtega gurmana, precejšen izziv. tako, da sem ga le probala in se raje kot samemu jelenu posvetila lovskim zgodbam, ki jih je gospodar miha izmenjeval pri sosednji mizi. če sem prav ujela je (bil) tudi sam lovec (in ta jelen mislim, da je bil iz bližnjega gozda), ki pa je sedaj vse svoje puške prodal in si za tistih par dobljenih tisočakov kupil … ogromen fotografski objektiv. krasna krasna zgodba. sedaj namesto sprožilca na puški stiska sprožilec na fotoaparatu. le-tega je tudi prinesu izza šanka, in kapo dol, profi zadeva. ob tej zgodbi se mi je pujs malo zataknil. misel o vegetarjanstvu spet ni bila tako daleč. 

prilogo so nam na krožniku delali sirovi štrukli (domači) in razne slane pite: bučkina, zeljna in špinačna. gospa je povedala, da so zelo enostavne za pripravit: namečeš v pladen kar je zelenjave doma, malo moke, jajc in to je to. pa nekaj zelene solate s fižolom. hvala bogi sma bla tolko razumna, da se v desert nisma spustila. le še odličen espreso. pa ja, brez finga decija (ki pri mlakarjevih meri kar okoli dobra dva) vina ni šlo. reforšk je bil dober, teran pa božanski. in cene … prave! torej dvakrat po dva krožnika juhe, jelen in pujsja pečenka, za prilogo štirje štrukli, in dvakrat po dva kosa vsake od slanih pit, dva deci (beri štiri) vina, košarica domačega kruha in ocvirkovke, solata in dva espresa sta naju stala slabih 20 eur po zdaj sitih ustih. krasno, da pa ne pozabim omenit še vse neprecenljive prijaznosti, ki sma jo bila deležna. res si imel občutek, da sediš za domačo mizo. tja vsekakor še treba it!
ps: od mize pa nisva smela vstati, brez da bi si vrečo napolnila z ocvirkovko in domačim kruhom. »za na pot«, je kar žarelo iz gospe.

Ni komentarjev:

Objavite komentar