torek, 8. februar 2011

barcelonski knedl (v grlu)/(thinking) time in barcelona

te dni sem prišla nazaj iz barcelone. kaj je boljega, kot en zimski teden zamenjat za enega zgodnje pomladnega ali pozno jesenskega. izlet je bil planiran že precej časa, v smislu, šla bi v bercelono, enkrat moram it pogledat barcelono, ena tistih destinacij, ki bi jo zbrala med dve, če bi le te bile zadnje ki jih doživim. podobno kot če bi lahko pogledala le še en koncert v življenju … do predkratkim se mi je zdelo, da je to koncert p j harvey, potem sem jo gledala v rimu. vendar imam spet nov koncert. no idealno bi bilo potem, da bi ta novi izbrani koncert vidla v barceloni, vendar se datumi niso poklopli .. nima veze, barcelona je osvojena, nastop antony and the johnsons pa bom prišparala za kdaj drugič.
these days i came back from barcelona. is there anything better then switching one week of the winter for a week of early spring or late autumn? the travel was planned for some time already....meaning...."i would like to go to barcelona...., once i have to see barcelona, it is one of the destinations i would choose if i would have only two more places to see in my life". similar thing with the concerts... if there would be only one more concert i will see in my life.... not so long ago i thought that would be pj harvey, but then i saw her in rome... i have new concert in my mind now. it would be perfect to see this chosen concert in barcelona, but the timing was not the same. anyway, i saw barcelona. and antony and the johnsons i will keep for some other time.


e barcelona … seveda sem bila navdušena, ko so bile karte rezervirane, z veseljem sem se javla in z vso vnemo tudi pripravla sendviče za na pot, vstala ob šestih brez večjega problema, prav fino preživela dolgočasno čakanje na avion, pa slačenje in spet oblačenje nazaj pri čekingu, mirno čitala knjigo na letalu in se sploh ne vznemirjala zaradi nenehnega reklamiranja parfumov, kozmetike, čilikonkarneja in še drugih življensko nepogrešljivih zadev na uro in dvajset minut dolgem letu iz treviza do barcelone.
e barcelona ... of course i was enthusiastic when the plane tickets were reserved. i happily volunteered to make sandwiches, i woke up at six in the morning without major problems, managed good with waiting at the airport and with undressing and putting the clothes back on at the check-in, i peacefully read the book in the plane and didn't get upset at all about the non-stop offer of perfumes, cosmetics, chili con carne and all other life important things on that hour and twenty minutes long flight from treviso to barcelona.


a nekako sem imela drugačem občutek, kot ponavadi ko se je šlo na pot. ta ponavadi, sedaj ko malo analiziram kako in zakaj sem se počutila kot sem se, je pomoje povezan z obveznostmi, delom, nečim nepočitniškim. torej nekako drugače je it na izlet, dopust, če si prej precej zaposlen, kot pa če si tako ali tako že na »dopustu« (ne delaš, ne študiraš, nimaš otrok, ne njive za obdelovat). Tudi v tem primeru na izletu uživaš, a ne tako intenzivno, kot bi sicer, če bi bil ta teden eden izmed onih dvajsetih fraj dni na leto. spanje do desetih je še zmeraj super, pivo opoldan pa tja do večera tudi, a to ni nič kaj posebnega, saj to lahko praktično počneš vsak dan doma.
but somehow the feeling was different from the one i usually have before travelling. if i think a bit more, this feeling i usually have is connected to obligations, work, not having holidays. meaning....it is different to go for a travel, holidays, if you work a lot before. but if you anyway have "holidays" more or less everyday (no work, no studying, no kids, no field to work on) it is not the same. for sure you enjoy the trip like this as well, but not so intensively as you would, if this would be the week out of twenty days you have free in a year. sleeping till ten is still great, beer at noon till the evening also. but because you can do all this at home every day, it is not so special anymore.


tako sem v barceloni, poleg fine družbe, izjemno pestre kulinarične izkušnje, mnogih kulturnih uzdizajev, toplote in pestre mode, imela priliko doživeti tudi manjšo osebno krizo. krizo v smislu, ok, treba se spravit v neko konkretno akcijo ko pridem nazaj domov, ta dopustniški tempo me že malo mori, treba it v službo ali na kak tečaj, izobraževanje, najet kmetijo, … neki! pa sej ne, da doma cel dan šah igram, jem halo kitajca in pijem pivo, če ga že lih kdo prnese, ampak tudi v teh svojih malih ustvarjanjih, gledanju filmov, kuhanju in občasnem športu ne najdem več tistega čistega smisla. pa mi je to jako ustrezalo zadnjega pol leta, zdaj pa bo treba neki novga ali pa malo drugačnega pognat. zanimivo, da do takih zaklučkov pridem v barceloni, kjer načeloma naj ne bi imela časa niti za jest, kaj šele razmišljat o tem kaj čem v življenju naprej delat, a če se je zgodilo tako, je že vredu. včeraj sem poslala novo prošnjo za delo. čeprav tista srčna ideja vleče v drugo stran. a samo od sebe se ne bo zgodilo nič. torej … akcija. 
so in bacelona, among a good company, very good culinary experience, many cultural events, warmness and interesting fashion, i also had a minor personal crisis. the thoughts appeared. the thoughts like: i have to start being active again when i come back home, these permanent holidays make me feel not so good anymore, i have to find a job, go to some course, educate myself more, rent a farm....something. it is not like i play chess all day, eat the meals from china restaurants that they bring to your door and drink beer, if someone already brings it.  but also in all these little creative things i do, cooking, sport sometimes, watching films, .... i don't find the point so much anymore. i enjoyed it a lot for the last half a year, but now i feel that i need something new, something different. it is interesting that i come to thoughts and conclusions like this in bacelona, where i though i won't have enough time even for eating. but it happened and i guess it is ok. yesterday i sent new job application. not in the direction of what i want in general. but....nothing will happen by itself. so .... action.


da zaključim z barcelono: kar me je v barceloni najbolj prevzelo je bilo njihovo pokopališče na najbolj elitni lokaciji barcelone (na sončnem hribu nad morjem). tako bogatega, zanimivega, velikega, prijetno sončnega pokopališča nisem srečala ne na dunaju, ne v pragi, tudi ne v parizu. in krasna majhna kavarnica, mislim da se je imenovala club del cafe, z zelo simpatično gospodično za šankom in odlično kavo, ter presenetljivo finim limoninim(!) mafinom. tu smo kavo pili dvakrat, kar glede na to, da je barcelona štirimiljonska in da so kofetarne povsot, pove marsikaj. pot nazaj sem prespala.
to make a conclusion: in barcelona i was most impressed by the graveyard. it was at the most elite place in the city (at the hill with sun, above the sea). so interesting, rich, big and sunny graveyard i didn't see not in vienna, not in prague and also not in paris. and the other thing i liked a lot was the little coffee place named club del cafe with a very nice girl at the bar, great coffee and surprisingly good lemon (!) muffin. we drank coffee there two times. considering that barcelona is a city with four million people, with coffee places everywhere, this tells something. i slept on the way back home.

2 komentarja:

  1. Hola! Please, could you try to send Xavi the photos you took with us? :) Thank youuuuu! :** We miss you and hope to see you soon.

    OdgovoriIzbriši