četrtek, 6. januar 2011

pri mari/chez mara

zadnji četrtek prejšnjega leta je bilo lepo vreme. tako, za it na morje. za it na morje na kosilo. ker pa je piran prav lep ko sije sonce, se je bilo ob treh prav greh vsedet notri v gostilno, zato je pred kosilom na vrsto prišel še majhen krog ob morju, posedanje na klopci, opazovanje italjanske mode. lakota pa je rasla. ko je bila ura štiri, je meni že čakal na mizi. tolko predjedi, tolko glavnih zadev, ki bi jih blo (spet) greh ne probat ...to bi, pa to, pa še tole bi probala ... tako smo začeli z bakalarjem (enim boljših kdaj probanih) in pečeno polento. predjed za enega, ki pa je bila tolko polna okusa in vsebinsko precejšnja, da bi dva srednje lačna ob poliču vina mirno z njo začela in zaključila obed.
last thursday of the last year was a nice weather. weather for going to the sea. for going to the sea for a lunch. and as piran is really nice when there is sun, it would be a pity to go and sit inside already at three o'clock. so we went to do a giro next to the sea, we were sitting on the bench, observing italian fashion. but the hunger grew bigger and bigger. at four the menu was on the table. so many appetizers and so many main courses that would be (again) pity not to try ..... i want to try this, and this, and..... so we started with cod fish (one of the best i tried) and fried polenta. it was an appetizer for one, but so full with taste, that two people with middle hunger and a jug of wine could start and end the meal here.


nadaljevali smo z bobiči (mineštra s koruzo), ki so bili tokrat za naš okus nekoliko presladki, mogoče zaradi korenja ali same koruze, pa kljub temu krasni in nič kaj skromni. po bobičih bi se človek resnično lahko samo vstal in šel na sprehod, a glavna jed se je šele pripravljala.
we continued with bobiči (minestrone with corn), that was a bit too sweet (maybe carrots or the corn was the cause), but still good and rich. after this, it would be the right time to go for a walk. but the main course was still to come. 


tako so bobičem sledili še domači njoki s rukolo in pršutom, ter široki rezanci s prekajeno tuno in papriko. oboje bogato, harmonično in sočno, morda meni bližje njoki, a zaradi precejšnje sitosti po prvih dveh jedeh, glavna ni prišla toliko do izraza. namesto da bi užitek iz grižljaja v grižljaj rasel, je bilo bolj ono ..joj, bolj ko jem, več jih je, samo je prefino da bi pustila, mal mi je slabo, eh je blo že huj, dejmo še enga, opala, zdej pa že nazaj rinejo...in tako do praznega krožnika.
after bobiči came home made gnocchi with rocket and prosciutto and tagliatelle with smoked tuna fish and paprika. both rich, harmonic and juicy. i preferred gnocchi. but being so full from the dishes before, the main course wasn't such a hit. from bite to bite it was ...... more that i eat, more there is, but it is too good to leave it, i am a bit sick, but ok, it was worse at some other times already, one more, opala, now they are coming back already..... and like this till the last bite.


pot do avta je bila ena težjih preizkušenj prejšnjega leta. a strad ni bila storjena. pri mari se bomo še oglasli, a takrat bomo meni brali le z enim očesom, ki upam da tedaj ne bo pol tolko lačno, kot je bilo ta četrtek.
going back to the car was one of the hardest challenges last year, but the food was not thrown away. we will come back to mara again. and then, i hope, we manage to decide better.

Ni komentarjev:

Objavite komentar