with good pie, young wine and right company.
sreda, 16. september 2015
četrtek, 3. september 2015
četrtek, 26. marec 2015
nedelja, 22. marec 2015
razglednica iz maribora...postcard from maribor
Zadnje čase se mi dnevi, med drugim, vrtijo okoli dveh stvari ... piva in psa. In da se zadeve razvijajo, kaže na novo odprta pivarna na Lentu in Kastor, sveži pajdaš od Lou. Bogme, nije nam dosadno.
Lately two things are fulfilling my days ... beer and my dog. And things are evolving, which can be seen from a newly opened beer shop in Lent (Maribor) and Kastor, fresh friend of Lou ... we do not fear boredom for sure.
torek, 27. januar 2015
hahahaha .... neverjetno: zima S-P-E-T! unbelievable: .... winter A-G-A-I-N!
... nima se smisla opravičevat, iskat razloge. včasih mine leto in ne napišema niti ene objave. in je še zmeraj vse ok.
there is no sense to look for excuses. sometimes a year goes by and we dont post one single thing. and its fine.
there is no sense to look for excuses. sometimes a year goes by and we dont post one single thing. and its fine.
petek, 7. februar 2014
četrtek, 28. februar 2013
te dni
ja .. .tile dnevi so malo čudni. ne vem al je pri meni kaj padlo iz osi ven, al so se planeti hecno postavli. v glavnem, še dihat mi je zoprno, kamoli pisat blog. tako se zadnje mesece bol šlepam kot resno, aktivno sodelujem tukaj. ampak vseeno, ko sem včeraj praznla fotoaparat, pa je le blo neki zapisov gor, pa se je le nekam šlo in pravzaprav se velike reči zdaj dogajajo ... bogami hude spremembe so na vidiku. ajde, gremo po vrsti, pa recimo kronološko:
no ta je res od neki časa nazaj, mislim da, ko je prvič tak ornk zapadu sneg. in sploh ni melo veze, da smo bli čisto zametani, da se ni dalo it niti do kaslca, o odmetavanju avta in kidanju ceste sploh še ni blo govora, ker je blo treba najprej in prvo nahranit ptice ... in tale je od na pol poti do prve krmilnice.
e tuki pa je duha o eni čist drugi zimi ... takih pri nas ni, take so v istri. in tam je mnogo na soncu zadovolnih mačk, o čemer pričata zgornji fotki. no silno si želim, da je to moje ugotavlanje njihovega počutja vsaj delno pravilno al pa se sam tolažim, da lažje ponoči spim.
tam kjer je sonce je tudi marsičesa še na vrtu. in to je jako okusno, sploh za nas, te dni, navajene predvsem na ono zelenjavo izpod ničle al pa ono iz kovine ven. no kar pa se tu vidi sta dve kiti krasnega česna, še rdečega od zemle in blitva. tam u oni rumeni vrečki pa sta dve še čisto sveži oradi. in čeprav rib že precej časa tak nisem jedla, je bla to ena jačih kombinacij na krožniku. krompir smo imeli s sabo.
ja, tole je pa zanimiva pizdarija, ne morem lepš rečt. kao kobilice pozimi umrejo oz kaj vem zginejo pa karkol se jim že zgodi ... ampak če maš pa čiščenje zelenice okol hiše in pogledaš tut pod grmovje, pa vidiš, da, jebemu miša, tole ne drži čist. in povrh vsega je ta kobilica velka ko pol žemle ... pa to je bil edn glavnih faktorjev (poleg vročine) zakaj se na morje hodi pozimi ... ker teh beštij ni.
no potem pa smo šli še na obisk, k eni hiši kjer se špilijo klobase, pršut se suši, pa salame visijo nad kadjo. in ko pride tak taler na mizo, človek svoje veganske težnje porine nekam daleč dol pod mizo. sej ne, da je blo super fino, ampak zarat kulinarično-etnološkega raziskovanja je blo potrebno s tremi kosi kruha večkrat preverit za kaj gre. domače vložene paprike so malo lajšale dušo, rdeče iz goriških brd pa je vse skupi hitro poplaknilo in potem smo se delali, da se ni nič zgodilo.
tako, to bi blo na "kratko" to, kar se je našlo na fotoaparatu. mogoče edino še to ... ko je govora o klobasah in salamah in pršutih mi nekak zmeri misli pobegnejo tut na nože. take fine, ostre nože. take, ki si jih skos želiš po drugi strani pa se jih bojiš. no jaz sem z enim takim rezala por in medtem ko je nož enakomerno drsel skozi porovo listje sem se zamislila o tem, da ta nož je pa res zajebano ošter. in ko sem tako globoko tuhtala tole modrost, se je konsistenca pora naenkrat spremenila ... o sranje, tole pa ne bo por. pogledam dol, bolečine ni, morda silno kratka pekočina, le kos nohta in prsta nista več bila del glavnine. še dobro, da si zadeve nisem čisto odrezala, ker bi potem seveda to morala med porom najdet in bi bla stvar rahlo nerodna ... dva dni sem vztrajala, da se bosta ločena dela spet prijela telesa, a zaman. zdaj imam prav hecen kazalec.
no ta je res od neki časa nazaj, mislim da, ko je prvič tak ornk zapadu sneg. in sploh ni melo veze, da smo bli čisto zametani, da se ni dalo it niti do kaslca, o odmetavanju avta in kidanju ceste sploh še ni blo govora, ker je blo treba najprej in prvo nahranit ptice ... in tale je od na pol poti do prve krmilnice.
e tuki pa je duha o eni čist drugi zimi ... takih pri nas ni, take so v istri. in tam je mnogo na soncu zadovolnih mačk, o čemer pričata zgornji fotki. no silno si želim, da je to moje ugotavlanje njihovega počutja vsaj delno pravilno al pa se sam tolažim, da lažje ponoči spim.
tam kjer je sonce je tudi marsičesa še na vrtu. in to je jako okusno, sploh za nas, te dni, navajene predvsem na ono zelenjavo izpod ničle al pa ono iz kovine ven. no kar pa se tu vidi sta dve kiti krasnega česna, še rdečega od zemle in blitva. tam u oni rumeni vrečki pa sta dve še čisto sveži oradi. in čeprav rib že precej časa tak nisem jedla, je bla to ena jačih kombinacij na krožniku. krompir smo imeli s sabo.
ja, tole je pa zanimiva pizdarija, ne morem lepš rečt. kao kobilice pozimi umrejo oz kaj vem zginejo pa karkol se jim že zgodi ... ampak če maš pa čiščenje zelenice okol hiše in pogledaš tut pod grmovje, pa vidiš, da, jebemu miša, tole ne drži čist. in povrh vsega je ta kobilica velka ko pol žemle ... pa to je bil edn glavnih faktorjev (poleg vročine) zakaj se na morje hodi pozimi ... ker teh beštij ni.
no potem pa smo šli še na obisk, k eni hiši kjer se špilijo klobase, pršut se suši, pa salame visijo nad kadjo. in ko pride tak taler na mizo, človek svoje veganske težnje porine nekam daleč dol pod mizo. sej ne, da je blo super fino, ampak zarat kulinarično-etnološkega raziskovanja je blo potrebno s tremi kosi kruha večkrat preverit za kaj gre. domače vložene paprike so malo lajšale dušo, rdeče iz goriških brd pa je vse skupi hitro poplaknilo in potem smo se delali, da se ni nič zgodilo.
tako, to bi blo na "kratko" to, kar se je našlo na fotoaparatu. mogoče edino še to ... ko je govora o klobasah in salamah in pršutih mi nekak zmeri misli pobegnejo tut na nože. take fine, ostre nože. take, ki si jih skos želiš po drugi strani pa se jih bojiš. no jaz sem z enim takim rezala por in medtem ko je nož enakomerno drsel skozi porovo listje sem se zamislila o tem, da ta nož je pa res zajebano ošter. in ko sem tako globoko tuhtala tole modrost, se je konsistenca pora naenkrat spremenila ... o sranje, tole pa ne bo por. pogledam dol, bolečine ni, morda silno kratka pekočina, le kos nohta in prsta nista več bila del glavnine. še dobro, da si zadeve nisem čisto odrezala, ker bi potem seveda to morala med porom najdet in bi bla stvar rahlo nerodna ... dva dni sem vztrajala, da se bosta ločena dela spet prijela telesa, a zaman. zdaj imam prav hecen kazalec.
Naročite se na:
Objave (Atom)